V Vrtcu Šentjur vsako leto izvedemo teden slovenskih narodnih jedi. Letos bo to v tednu med 11. 11. in 15. 11. 19. Z jedmi želimo otrokom, staršem in zaposlenim v vrtcu predstaviti raznolikost in bogastvo slovenske kuhinje, prispevati k pravilnemu odnosu do narodove kulture in ohranjanju ljudskega izročila. S tem razvijamo zavest o državni pripadnosti in nacionalni identiteti ter okrepiti vedenje o zgodovini Slovenije in njeni kulturi.

Uporaba lokalne hrane prispeva k boljšemu zdravju. V času globalizacije z lokalno prehrano prispevamo k ponovni vzpostavitvi kulture prehranjevanja, spodbujamo manjše in večje pridelovalce hrane v okolici, posredno zagotavljamo in kreiramo nova delovna mesta, skrbimo za trajnostni razvoj in varstvo okolja, ter nenazadnje tudi kakovost bivanja vseh nas.

Ljudska ali tudi domača jed je pojem za starejšo jed, s tem imamo v mislih predvsem jedi, ki se jih današnja starejša generacija spominja iz svojega otroštva oziroma mladosti. Zanjo lahko uporabimo tudi izraz slovenska narodna jed.  Na eni strani imamo preproste vsakodnevne jedi iz jedilnika podeželskega prebivalstva, predvsem našega kmeta iz 19. stoletja. Na drugi strani pa k domači hrani sodijo tudi svečane in praznične jedi ob cerkvenih, ljudskih, družinskih praznikih ter posebnih priložnosti, kot so košnja, žetev, mlatev,…

Slovenija je, kar se kuhinje tiče, prava Evropa v malem, saj si na našem ozemlju roko podajajo tri velike evropske kulture – alpska, panonska in sredozemska; vsaka s svojimi značilnimi jedmi. Našo prehransko zemljepisno podobo lahko posplošimo tako, da so za alpsko območje značilni v prehrani mleko, sir, koruza, suho sadje, meso drobnice; za sredozemsko pa polenta namesto kruha, za panonsko območje mnoge jedi iz okopavin (krompir, pesa, korenje,…) in kaše.

V tednu slovenskih narodnih jedi bomo v Vrtcu Šentjur pripravili:

  • USUKANI MOČNIK – Močniki so v nekaterih krajih nadomeščali juhe in so zelo stari in pogosti. Močnike lahko pripravimo na več načinov iz večih sort moke. Usukan močnik spada med mlajše močnike. Narejen je iz moke in jajc.
  • BOBIČI – so tipična istrska mineštra, za katero so osnova koruzna zrna. Osnovne sestavine, ki jih danes najdemo v istrski kuhinji, so tja prinesli Rimljani. Zanimivost istrske kuhinje je, da je imela svoj jedilnik, in sicer zajtrk, merendo, kosilo ter južine in druge malice. Stara istrska kuhinja se je vedno prilagajala sezonskemu sadju in zelenjavi ter sezonskim ribam in mesu.
  • OREHOVA POGAČA S SKUTO – je značilna za Prekmurje. Pecivo se je peklo ob manj pomembnih cerkvenih praznikih in nedeljah. Pogosto so postregli s tovrstnimi pogačami ob zaključku dela, kot je bila košnja, likof ali spravilo sena. Veljalo je pravilo: kot si zamisli gospodinja, tako pa naredi. In speče prigrizek s pridelki, ki dozorijo na polju ali jih pridobi v shrambi.
  • JABOLČNI KOMPOT – včasih so za kompot uporabljali suho sadje. Kuhali so ga ob težkem poljskem delu in je služil kot pijača in osvežilo. Ponudili so ga tudi na gostijah kot sladko prilogo k mesu in za osvežilo po težki in mastni hrani.
  • KISLO ZELJE Z BUČNIM OLJEM – Zelje je zelo stara hrana. Poleti je bilo na mizi presno, pozimi pa kislo. Kislo zelje je bilo v ljudski prehrani na mizi skoraj vsak dan. Pripravljali so ga na različne načine in z različnimi jedmi (kašo, fižolom, krompirjem, mesom, krvavicami, kranjskimi klobasami,…). V Prekmurju in tudi drugod uživajo zabeljenega z bučnim oljem kot zimsko solato.
  • PREŽGANKA Z JAJCI – je preprosta domača juha, ki je bila nekoč ena izmed najpogostejših jedi na slovenskih mizah, danes pa si jo skuhamo predvsem pri prebavnih težavah.
  • MREŽNA PRATA – preprosta, tradicionalna svinjska pečenka, odišavljena s številnimi zelišči in začimbami in je bila glavna jed za veliko noč na Gorenjskem.
  • GOVNAČ – je jed z zeljem in krompirjem značilna za Gorenjsko. Gre za zelo staro jed, katere ime izvira iz zeljnate glave oziroma glavnjača iz gorenjskega narečja. Največkrat je služila kot priloga h kuhani govedini ali ostalim mesnim jedem.
  • GOVEJA JUHA Z REZANCI – je znana po vsej Sloveniji. Včasih je bila na mizi redkokdaj, večinoma le pri bogatejših.
  • PRAŽEN KROMPIR – Krompir se je uveljavil kot splošna ljudska hrana pri nas šele v 18. stoletju. Na Bovškem mu praviju čompe, na Koroškem repica, v Prekmurju krumpli ali konoper, v Beli krajini pa podzemljica. Krompir je še danes steber ljudske prehrane. Na mizi je bil prejšnje čase za vse obroke, v zadnji dobi pa le opoldne ali zvečer.
  • ŠTAJERSKA KISLA JUHA – se je udomačila po vsej Sloveniji. Sestavljena je iz svinjskih parkljev, delov svinjske glave ali tudi iz drobovine, na koncu pa je oplemenitena še s kislo smetano. Marsikje na Štajerskem je še vedno zadnja obredna jed na porokah.
  • ZAFRKJEČA – tradicionalna štajerska sladica iz kvašenega testa pri nas na Kozjanskem poznana tudi kot prosjača ali pršjača. Lahko jo pripravimo z več nadevi (skutin, orehov, ocvirki, sirom,…).
  • RIBJI BRODET – je morski okus Sredozemlja. Iz vsega kar se je nabralo v mreži, so ribiči vsak malce po svoje skuhali enolončnico.
  • POLENTA – je zelo stara jed, ki je nadomeščala kruh. Včasih je bila značilna predvsem za Primorsko, danes pa jo kuhamo po vsej Sloveniji.
  • MEDENA PEČENA JABOLKA – Med je bilo prvo sladilo, ki so ga ljudje uporabljali. Pečena jabolka so ena najstarejših sladic.

 

Zapis pripravili:

Jasmina Planko in Barbara Kuhar

 

Dostopnost