Dragi Vrtec Šentjur,
Danes zjutraj sem svojega tretjega sina zadnjič pospremila skozi vrtčevska vrata. Milo se mi je storilo. Človek težko dojame, da je od takrat, ko sva z možem to storila prvič, minilo celih devet let.
Naj bo to priložnost, da se zahvalim. Smo starši prve generacije otrok, ki je svoje predšolsko obdobje preživela v vrtcu Kalobje. Šola, ki je dolga leta počasi izdihovala, je z vrtčevskim oddelkom dobila nov veter v svoja pljuča. Živ žav se je okrepil in tudi šolske klopi postajajo bolj polne.
Imeti otroka na podeželski šoli z le nekaj sošolci je privilegij prve vrste. Ker imajo male šole vse, kar imajo velike. In še veliko veliko več. Enako pa je vedno veljalo tudi za naš mali, malo odročni, enoodelčni vrtec na Kalobju.
Ne bom naštevala vsega, kar so najmanjši in potem že večji otroci dobili iz skupnega druženja. Vpetost v domače okolje, povezanost z naravo, ustvarjalnost na stoto potenco, mir in spokojnost v skupini ter nadvse lepe, dobre stare manire. Pa še zdravi so bili kot ribe.
To bi konec koncev lahko napisala mama otroka iz katerega koli vrtca v občini. In prav je tako. Vsaka vzgojiteljica in pomočnica si za svoje delo zasluži vso pohvalo in nagrado. Ampak vrtec Kalobje je vseeno nekaj posebnega. Glede na to, da na tem hribu živim že vse življenje, vem o čem govorim. Ko pozimi zapade sneg, se sama pogosto ne upam spustiti niti v dolino. Ta dekleta pa so običajno v istih jutrih ob šestih že odprla vrata vrtca in iz doline prišla NA Kalobje. Na dvorišču so se dokopale do vrat in otroke VEDNO pričakale v topli igralnici. Niti enkrat se ni zgodilo, da bi vrata ostala zaprta. Gotovo se marsikdo ne zaveda, kako naporno, težko in stresno je to bilo zanje. Kapo dol!
V devetih letih se je pri nas zvrstilo kar nekaj vzgojiteljic. Vsaka od njih z veliko začetnico in za svoj poklic s povsem predanim srcem. Nives, Klavdija, Andreja, Barbara, Nuša, Monika, Ines, Maja, Petra in seveda… Karla. Devet let je bila otrokom druga mama. Z zaupanjem in veseljem smo ji otroke vsako jutro predajali v varstvo. Kaj več kot velik in javno izrečen HVALA ji za to ne moremo dati.
Mi gremo z našimi otroki naprej, Vrtec Šentjur pa bo ohranjal toplo gnezdo za številne generacije, ki še prihajajo. Vse dobro pri tem poslanstvu.
Saška in Ivan Ocvirk z Matevžem, Vorancem in Jakobom, Kalobje
